Kdo sem (in od kod prihajam)
Na svojih delavnicah in terapijah vedno poudarjam kako pomembno je, da se zavedam, kdo pravzaprav sem. Kaj to pomeni? To pomeni, da vem, kaj čutim, kakšne so moje želje in potrebe, si jih upam izraziti naglas; skratka, da si upam postaviti zdrave meje sebi in drugim. Poudarjam zdrave meje, to pa zato, ker se meja med jaz in ti večkrat zabriše ko posameznik ni ozavestil kaj se mu je v družini dogajalo (pomeni od kod prihajam) in tega ni predelal. Tako velikokrat preslikavamo (projiciramo) svoje »vsebine« v drugega, kar pomeni, da posameznik ne ve, kje se konča njegov svet in začne svet drugega. Če želimo spodbuditi našo osebno rast, je tako nujno, da razkrijemo naše nezavedno (naša preteklost v obliki davno pozabljenih spominov in potlačenih kompleksov), v nasprotnem primeru je lahko to le vir novih težav. Gotovo se je že vsakemu izmed nas zgodilo, da smo nekoga označili za nesramnega, sogovornik pa sploh ni vedel, kaj je storil narobe. Kasneje nam je bilo za naše vedenje žal, bilo nas je celo sram. Po tiho se vprašaš: »Pa kaj se z mano dogaja? Saj ni bilo nič takega.« V tem primeru je precej verjetno, da je sogovornik v nas sprožil globoko potlačeno bolečino, ki pa se je niti ne zavedamo.
Nezavedno je tisto, kar ni neposredno dostopno našemu zavedanju. Spoznamo ga skozi naključne dogodke, načine, kako reagiram na posamezen dogodek, kakšen pomen mu pripisujem… Nezavedno nas velikokrat vodi; pravzaprav vodi naše obnašanje, ne da bi se zavedali, da k temu v veliki meri botruje dogodek oziroma dogajanje iz naše preteklosti (od kod prihajam). Partnerju/ci ne zaupamo, vendar za nezaupanje ni nobene racionalne podlage. Kdo sem v tem primeru? Nekdo, ki je bil nekje, nekoč že prevaran/a, pa se z vso grozo prevare še ni uspel/a soočiti in ob novem partnerju/ci zopet pride na dan? Kaj lahko tukaj naredim?
Ena izmed metod je pisanje o dogodku, ki me je tako zelo prizadel.Če začnemo pisati o stvari, ki nas zadeva, bomo videli tudi tisto, o čemer prej nismo razmišljali. Ko z napisanim ozavestimo tisto, kar smo notranje čutili, si lahko razjasnimo marsikaj, kar je bila morasta zmešnjava. Pišem o dogodku, ki me je prizadel, nato se s pisanjem vračam v preteklost; kje sem vse to že nekje doživel/a. Meja med nezavednim in zavednim je precej tanka in pisanje spravi na površino precej nezavednega. Nato je pomembno, da se z zadevo soočimo; to je zavedanje. Potem, ko prepoznamo omejujoče vzorce in jih objektivno pogledamo, se je določena sprememba že zgodila, kajti vsak vzorec, ki ga na novo odkrijemo in se z njim polno soočimo, se lahko spremeni. Po tej ugotovitvi je destruktivno mogoče nadomestiti z bolj funkcionalnim. Npr: ko se soočamo s svojim strahom, ga je mogoče nadomestiti s pogumom. Depresivne občutke je mogoče nadomestiti z veseljem, sumničavost in sovražnost z odkritostjo…
Živost življenja ni le v doživljanju lepih in dobrih čustev, ta nam ne pomagajo do odločilnih spoznanj, vsaj v večini primerov ne. Pogosto nam to omogočajo prav neprijetna in nezaželena čustva, pred katerimi bi najraje pobegnili; sram, zavist, nemoč, ljubosumje, zmedenost, žalost, jeza… Ko si dovoliš vse to začutiti in si jih priznaš, so ravno ta čustva ogledalo človekove notranjosti.
Spoznavanje sebe je dolgotrajen proces. Kadar imamo precej težav v medosebnih odnosih, je priporočljivo, da obiščemo strokovnjaka, ki nam bo pomagal razkrivati dramo naših prvih odnosov in nas odpeljal na pot preoblikovanja nefunkcionalnih vzorcev v funkcionalne in zdrave. Z večjim zavedanjem sebe, samozavestneje vstopamo v odnose, lažje postavljamo meje sebi in drugim, smo bolj zadovoljni, ko pa smo žalostni, jezni… občutke lažje zdržimo, saj so obvladljivi in nas spravljajo v stik s tem, kdo smo in kam gremo. Zaradi tega gremo lažje naprej.
