Blog

Stari starši, tašče in še kaj

Pred časom so me prosili, da za eno izmed slovenskih revij odgovorim na par vprašanj. Ker je tema precej aktualna, sem se odločila, da zastavljena vprašanja in odgovore objavim tudi na svoji spletni strani.

Kaj je tisto kar lahko prav stari starši dajo otroku (in starši ne morejo ali morda težje)?

Med starimi starši in vnuki se splete vez, ki ni vezana na odgovornost, saj stari starši niso obremenjeni s preživljanjem vnukov, ne vežejo jih obveznosti in konflikti otrok-starši. V bistvu gre bolj za neke vrste zavezništva. Velikokrat slišimo, da so stari starši za crkljanje, starši pa za vzgajanje in kaznovanje. Na tej točki stari starši dobijo ponovno priložnost obujanja sposobnosti branja in pripovedovanja pravljic, petja uspavank, crkljanja… in s tem niso obremenjeni kot so bili, ko so bili sami starši. Vnuki na drugi strani pridobijo zaveznika.

Odnos med vnuki in starimi starši je precej odvisen od odnosa med starši in starimi starši, kar konkretno pomeni, da nastane problem, če je vnuk potegnjen v nerazrešene konflikte le teh. Tako bo tako vnuk kot stari starši precej prikrajšan, če bo odnos med njimi prekinjen.

Če primerjamo vlogo starih staršev včasih in danes – se je kaj spremenila?

 

O tem piše Bogdan Žorž v svoji knjigi Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo, kjer pravi, da imajo stari starši pomembno vlogo v družini in družbi. Če je njihova vloga okrnjena, trpijo škodo mnogi, saj so starši prikrajšani za aktivnega sodelavca, vnuki pa so prikrajšani za »nenadomestljiv vir osebnega zorenja in zdravega odraščanja«. Tradicionalna vloga starega starševstva skoraj da ni več mogoča, saj je tako socialno, psihološka in ekonomska vzgojna usmeritev zadnja desetletja skoraj  da odstranila stare starše iz živega sožitja z mlajšima generacijama. Žorž pravi, da so spremembe v načinu življenja in sožitja tako velike, da je težko loviti ravnotežje med primerno vlogo in vključenost starih staršev v življenje otrok in vnukov ter potrebo po samostojnosti in individualizaciji vsakega posameznika in družine.

 

Kako se odnos starih staršev do vnukov razlikuje od odnosa do svojih otrok?

 

Kot sem že napisala v 1. odgovoru je bistvena razlika v tem, da stari starši niso obremenjeni z vnuki v smislu eksistence, odgovornosti in s konflikti. Ponavadi imajo vlogo zaveznika in ne toliko vzgojitelja, ki kaznuje. Do vnukov so zaščitniški in ponavadi »popravljajo napake«, ki so jih storili pri svojih otrocih. Dobili so novo priložnost. Za marsikoga je to obdobje prva možnost, da se enkrat v življenju mirno posveti otrokom in je z njimi lahko potrpežljiv. Odnos vnuk-stari starš je odvisen predvsem od celotnega družinskega sistema in odnosov v njem. Predvsem je odvisno od  tega, kako so družinski člani med seboj povezni in koliko podpirajo odnose med različnimi generacijami, kar konkretno pomeni, da boljši in spoštljivejši so odnosi med starši in otroki, več bo prostora za odnos med starimi starši in vnuki. Lahko bi rekli, da je pogoj za pozitivno staro starševstvo dosežen takrat, ko je stari starš obračunal s svojim otroštvom tako v čustvenem kot socialnem smislu, nato sledi še obračun s svojim starševstvom v smislu, da ne postane tujec svojim lastnim otrokom, ni posesiven, da ne projicira v svoje odrasle otroke in vnuke svojih lastnih napak, ki jih je kot starš storil in da ni vedno do konca ustrežljiv. Tretji in zadnji temelj je, da zaupa svojim otrokom in vnukom, da obračuna s svojimi pričakovanji do lastnih odraslih otrok in do vnukov.

 

Ali se s prihodom vnukov spremeni tudi odnos med starimi starši in otroki (novimi starši)?

 

Lahko bi rekli da se odnos precej spremeni. Nekateri se med seboj bolj povežejo, nekateri pa se odtujijo. Ponavadi se ob poroki oziroma odhodu od doma ženska s svojo družino zbliža, moški pa oddali. Če so odnosi zdravi, bo mati novorojenčka, še posebej, če je to njen prvi otrok, poiskala pomoč ravno pri svoji materi. Novo nastala mati je v tem obdobju najbolj ranljiva. Morda ne bo nikoli več tako zelo ranljiva kot ravno v tem obdobju. Ravno tako pa je to obdobje za njeno mater preizkus materinstva. To je še zadnje dejstvo osamosvojitve njene hčere. Od materine sposobnosti prepustiti hčeri, da postane samostojna mati, bo odvisno če bo lahko postala v polnosti tudi babica. To konkretno pomeni, da ne bo kritizirala, ne bo vsiljiva, ne bo rivalstva. Tako so stari starši postavljeni pred dejstvo in hkrati izziv, da sprejmejo svojega otroka kot odraslega ki ima svoje vrednote, svoj pogled na vzgojo in družino. Le ti pa niso nujno enaki tistim, ki jih imajo stari starši. Tako se lahko lahko odnos med otroki in starši bodisi poglobi ali pa poslabša.

 

 

Obstajajo različni tipi starih staršev? Verjetno vsi stari starši vnukov ne dojemajo enako? Nekatere babice »živijo« za vnuke, druge pa so mnenja, da je njihov čas za vzgajanje minil in to raje prepustijo svojih otrokom …?

 

 

Teorij o tipih starega starševstva je več, omenim naj le osnovno razdelitev:

 

Formalno staro starševstvo je takrat, ko se stari starši veselijo svojih vnukov in se zanje zanimajo, se pa izogibajo vtikanju v njihovo vzgojo.

 

Staro starševstvo, kje je le to mišljeno kot neke vrste zabava, imajo med seboj igrive in neformalne odnose. Za njih so vnuki pravzaprav že kar igrače.

 

Nadomestni starši so tisti stari starši, ki prevzemajo redno varstvo vnukov in je za njih le to obveza. Tako začnejo živeti za vnuke in se nemalokrat v vzgojo tudi »vtaknejo«. Lahko zapadejo v kritiziranje, skušajo popravljati lastne napake, ki so jih zagrešili sami kot starši. Lahko so pretirano ustrežljivi in pozabijo na svoje lastne potrebe in želje.

 

Oddaljeni stari starši so tisti, ki so prisotni na formalnih praznovanjih imajo pa le malo stika s svojimi vnuki. Le ti so tujci svojim otrokom in vnukom

 

Odnos mama-tašča. Zakaj je ta odnos v osnovi tako konflikten?

 

Pogosto se zgodi, da matere težko sprejmejo dejstvo, da sin odhaja od doma in ne bo več »samo njen«. Tako se v njej prebudijo občutki jeze, negotovosti, strahu in še kaj. Tašča se tako kot mati začne soočati s strahom, da njenega sina ne bo nobena ljubila in spoštovala tako, kot bi si njen ljubljeni sin zaslužil. Zaradi tega bo pozorna na vse, kar snaha naredi, pa bi to utegnilo škoditi njenemu sinu, kar pa zajema vse od pospravljanja in urejanja stanovanja do vzgoje. V skrajnih primerih bo tako tašča imela občutek, da snaha njenega sina samo izkorišča, do snahe bo zelo nestrpna, na sina pa bo mnogokrat vršila pritiske in vsiljevala svoja prepričanja, obilo do »dobrohotnih« nasvetov in pričakovanj, da bodo upoštevani. Zadeve gredo lahko celo tako daleč, da bo nastal odkriti boj med taščo in snaho, katero bo celo obtožila, da je sina naperila proti njej in je zaradi tega ne obiskuje več. Srž problema je v tem, da je bolj sprejemljivo obsojati in kriviti snaho za nastalo situacijo, kot pa se soočati s svojim delom odgovornosti za odsotnost stika med njo in sinom. Tako bo snaha odigrala vlogo grde in zlobne čarovnice, ki ji je speljala ljubljenega sina.

 

Gotovo je eden od razlogov za konflikt tudi ljubosumje in ženino mnenje, da je mož preveč navezan na svojo mater, zato se ne upre materinemu vplivu nanj in s tem posredno tudi na njo. Jezna bo, da nje ne postavlja na prvo mesto, kot si ona zasluži, ampak je pred njo moževa mati. Težave med taščo in snaho navadno nastopijo takrat, ko je med materjo in sinom že od nekdaj čutiti zelo močno navezanost. Ko ženska ni v zadovoljujočem odnosu (ima konflikten in nezadovoljujoč odnos z možem, je pogosto sama, počuti se neljubljeno in nesprejeto … s strani moža, ločitev, vdovstvo), se bo še močneje navezala na svoje otroke, se za njih na nek način razdajala in žrtvovala in bo tako izpolnila svojo čustveno potrebo. Ponavadi se ta mehanizem dogaja med staršem in otrokom različnega spola.  V tem primeru bo zanjo odhod njenega sina od doma prava drama in ga bo le stežka spustila od sebe. Tako v tej dinamiki vsi na nek način trpijo. Tašča, ki je ostala sama, sin, ki je razpet med ženo in mater in snaha, ki ima občutek, da za njo ni prostora.

Ena izmed možnih poti do razrešitve takega čustvenega vozlja je, da se odnosi med seboj razmejijo, kar konkretno pomeni, da partnerja svoje težave medsebojno rešujeta in ne hodita domov »jamrat«, saj s tem v njun konflikt potegneta tudi svoje starše. Priporočljivo je, da se zakonca med seboj pogovarjata, kaj čutita ob vsem dogajanju in kako se počutita, izogibata pa naj se kritiziranju (npr. Tvoja mama je bila grozna in me je samo napadala lahko povemo tudi drugače; Zadnjič sem se ob tvoji mami počutil/a napadeno …), saj kritika terja obrambo in se zaradi nje lahko konflikt le še poglobi. Bolj, ko se bosta pogovarjala in delila svoje občutke, lažje jima bo.

 

Ali se lahko stari starši vtikajo preveč? Kdaj je preveč in kako staršem postaviti meje?

Odgovor je, da, lahko je preveč vtikanja s strani starih staršev. Preveč vtikanja pomeni, da vsiljujejo svoja mnenja, nazore in vzgojne prijeme. To se ponavadi zgodi takrat, ko ne dopustijo svojim odraslim otrokom, da bi vzgajali na način, ki je za njih tisti pravi. Tako začnejo starše degradirati, jih kritizirati, vsiljevati svoja prepričanja … Vse to je odraz tega, da svojim odraslim otrokom preprosto ne zaupajo. Oni enostavno vedo, kaj je za njihove vnuke dobro, vedo več in bolje znajo, kritizirajo, se vtikajo, delijo nasvete ne da bi jih kdo prosil za njih …  Vsaka mlada mati se bo v svoji notranjosti začela spraševati, pa naj se tega zaveda ali ne, če se bo z rojstvom otroka lahko zanesla na mater ali pa bo med njima rivalstvo. Velikokrat se zgodi, da želijo na vsak način popraviti svoje napake, ki so jih zagrešili kot starši, česar se po večini niti ne zavedajo. Enostavno ne sprejmejo dejstva, da so vnuki otroci njihovih odraslih otrok in ne njihovi lastni.

Najprej je potrebno razložiti kaj pravzaprav meje sploh so. Meje so občutljiva in tiha sporočila, so linija, ki ločuje in hkrati označuje, kje se konča posameznikova zmožnost SODELOVATI z drugimi in se začne skrb ZASE, za svojo notranjost (kakšne so moje potrebe, želje in vrednote). Kadar smo v sozvočju z drugimi ni potrebe po postavljanju meja, le teh se zavemo šele, ko jih nekdo prekorači. Meje pomagajo definirati posameznikov JAZ, zato jih moram najprej postaviti sebi, kar pomeni, do kje še lahko določeno stvar sprejmem in kaj ne morem več, kar pri postavljanju meja starim staršem konkretno pomeni, do kje je njihov odnos do posameznikovega starševanja še sprejemljivo in kje gre preko. Takrat je potrebno jasno povedati, da nam to ni več OK in da je dovolj, dovolj. Potrebno jih je ustaviti. To pomeni, da smo v odnosih soodgovorni, svoj del odgovornosti s tem, ko spregovorimo, izpolnimo. Odgovornost v odnosu, pa naj bo kakršen koli že, narekuje, da se oglasimo takrat, ko so naše meje prekoračene. S tem pa ne moremo vplivati, kako se bo drugi na to mejo odzval. Pa vendar, tisti, ki mu je meja postavljena, se je tako znašel pred dejstvom naj svoje obnašanje spremeni, saj lahko v nasprotnem primeru precej ogrozi in okrni družinske odnose.

Naloga starih staršev je tako na drugi strani sprejemanje povedanega in ozaveščanje, da s svojim posiljevanjem ne delajo v dobro nikogar. Ravno nasprotno, ustvarja se konflikt, kar lahko vodi v prekinitev stika. Tako bodo vsi prikrajšani. Mladi starši bodo sami vprašali za nasvet, če ga bodo potrebovali, sami prosili za pomoč, če jo bodo potrebovali. Ničesar naj se jim ne vsiljuje. Dovolj je, da starši vedo, da so stari starši tam, če jih bodo potrebovali. Pomembno je tudi opozoriti na dejstvo, da ni potrebe, da se stari starši do konca razdajajo, na sebe pa pozabijo.

Velja poudariti, da so stari starši v mnogih pogledih neprecenljivi, vse dokler upoštevajo otrokove starše. Tako so lahko v veliko pomoč in oporo staršem. Tako lahko dajo svojim vnukom veliko lepih sporočil in občutij, saj so vez med preteklostjo in prihodnostjo.

Otroci so na stare starše lahko zelo navezani, sploh če z njimi preživljajo večji del dneva v varstvu. Ali je strah pred tem, da bi imeli otroci raje njih, odveč? Ali majhen otrok razume različni vlogi?

 

Otroci, ne glede na starost natančno vedo, kdo je njihov starš, zato je bojazen, da bi imeli vnuki stare starše raje od staršev popolnoma odveč. To je možno le tam, kjer starši hudo zanemarjajo svoje otroke, stari starši pa so njihovi prvi skrbniki in dejansko prevzamejo vlogo staršev, pa še tam bodo ti otroci neizmerno hrepeneli po svojih starših.

 

Odnos med starši in otroki je nenadomestljiv. Navezanost je mehanizem, ki poskrbi za osnovno obliko posameznikovega jaza, ki pa je nastala v odnosu mati-oče-otrok. Nevezanost je na nek način določen stik z realnostjo človeških medosebnih odnosov in izhaja iz najzgodnejšega odnosa s starši. Navezanost omogoči, da se otrok počuti varnega in čustveno potešenega. Ve, da lahko od staršev odhaja in se vedno znova lahko tudi vrne nazaj. Navezanost je čustvena vez med otrokom in starši, ki pa je ključ za prihodnje odnose. Otrok neizmerno hrepeni po ljubezni svojih staršev in zanj ni hujše izgube, kot občutek, da to ljubezen lahko izgubi. Stare starše ima tako lahko nadvse rad, nikoli pa mu ne morejo nadomestiti staršev. Če so stari starš pretirano posesivni in se na vnuke že kar prisesajo, tvegajo, da jih kasneje zagotovo izgubijo. Če pa so stari starši topli in ljubeči, za otrokovo ljubezen pa ne tekmujejo s starši, so tako vnuki v njihovem varstvu na varnem, odnos se poglobi in je tako za vnuke kot za starše neprecenljiv ne nadomesti pa ljubezni do staršev.

Vir: Bogdan Žorž, Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo

 

Kdo sem (in od kod prihajam)

Na svojih delavnicah in terapijah vedno poudarjam kako pomembno je, da se zavedam, kdo pravzaprav sem. Kaj to pomeni? To …

Stari starši, tašče in še kaj

Pred časom so me prosili, da za eno izmed slovenskih revij odgovorim na par vprašanj. Ker je tema precej aktualna, sem …

Prelomljena zvestoba

Odkritje partnerjeve afere je dogodek, ki spremeni vse. Starega odnosa oziroma zakona je nepreklicno konec. Tisti, ki je …